Urša je naročila posodo iz pleksi stekla pri firmi Pečenko
Posoda dimenzije:
Na vrhu je plošče iz akrilatnega stekla, ki se privije s krilnimi maticami na osnovno posodo, na spodnji posodi je poglobljen žleb, v njem gumica za tesnenje.
Test:
V zgornjo plovico ene stranice je zvrtana luknja premera 5 mm za vstavljanje cevčice za dovod megle. Meglo se dovaja iz male fog mašine skozi cev notranjega premera 9 mm, ki se jo reducira na 4 mm. Cev premera 10 mm je bila najprej kar dokaj dolga, vendar ker je bilo megli iz mašine težko in počasi priti v posodo (najprej je bila zaprta in se je za dovajanje megle odprla).
Mašini je težko preko cevi spraviti meglo. Grelec jo razprši takoj na začetku. V cevi se na začetku pojavi prehod megle, kasneje pa so v cevi na steni kapljice. Začetek cevi je dokaj topel /vroč.
V prvem poskusu se je tako z aparatom meglica v posodo usmerila neposredno in posoda se je zaprla.
V drugem poskusu je bilo vode v posdi manj in kaplje obrisane. Skozi polpriprti pokrov se je spuščala meglica, pokrov se je zaprl. Preko cevčice se je v posodo spustil helij kolikor se je lahko. Helij bi lahko spustili v posodo ter imeli spodaj v gladini vode drugo luknjo s cevčico, ki bi uravnavala prostornino pri dostopu plina v posodo z izhodom vode preko cevčice. Načeloma pa se je prisotnost helija videla v vrtinčenju zraka, vendar se je meglica zmešala - ni bilo vidnega efekta, da bi helij kot lažji pokrival zgornjo plast in pritiskal spodnjo z meglico navzdol.
Meglica je bila v posodi bolj ali manj v obeh primerih dokaj homogena. Redčiti se je začela po približno desetih minutah in začela ustvarjati obliko koprenastih oblakov - in se je tudi dokaj hitro (dve do tri minute) tudi razpršila.
Če bi voda valovala bi na meji tudi, ko je meglica dokaj homogena, dobili zanimiv efekt zaradi površinske napetosti vode.
Slaba lastnost meglice je predvsem v tem, da relativno mala količina meglice v posodi pušča belkasto umazano sled po steni posode - glede na to bi verjetno kateri drugi barvni dimni efekti imeli podobne lastnosti na samo čistost sten posode in zato se iščejo druge rešitve.
ProPoskusimo test s CO2 - suhim ledom. Vprašanje je ali je lahko kaj težje od CO2 in vodo (H2O - zaradi izparevanja vodnih kapljic), da z njim ne reagira in da ostane spodaj - dviguje meglico kot so oblaki. Metan: CH4, etan: C2H6 ?
Težki plin je tudi žveplov heksaflourid SF6 in ni vnetljiv
Drugi test je izparevanje joda in hlajenje jodovih par v kristalinične oblike.
Posoda dimenzije:
Na vrhu je plošče iz akrilatnega stekla, ki se privije s krilnimi maticami na osnovno posodo, na spodnji posodi je poglobljen žleb, v njem gumica za tesnenje.
Test:
V zgornjo plovico ene stranice je zvrtana luknja premera 5 mm za vstavljanje cevčice za dovod megle. Meglo se dovaja iz male fog mašine skozi cev notranjega premera 9 mm, ki se jo reducira na 4 mm. Cev premera 10 mm je bila najprej kar dokaj dolga, vendar ker je bilo megli iz mašine težko in počasi priti v posodo (najprej je bila zaprta in se je za dovajanje megle odprla).
Mašini je težko preko cevi spraviti meglo. Grelec jo razprši takoj na začetku. V cevi se na začetku pojavi prehod megle, kasneje pa so v cevi na steni kapljice. Začetek cevi je dokaj topel /vroč.
V drugem poskusu je bilo vode v posdi manj in kaplje obrisane. Skozi polpriprti pokrov se je spuščala meglica, pokrov se je zaprl. Preko cevčice se je v posodo spustil helij kolikor se je lahko. Helij bi lahko spustili v posodo ter imeli spodaj v gladini vode drugo luknjo s cevčico, ki bi uravnavala prostornino pri dostopu plina v posodo z izhodom vode preko cevčice. Načeloma pa se je prisotnost helija videla v vrtinčenju zraka, vendar se je meglica zmešala - ni bilo vidnega efekta, da bi helij kot lažji pokrival zgornjo plast in pritiskal spodnjo z meglico navzdol.
Meglica je bila v posodi bolj ali manj v obeh primerih dokaj homogena. Redčiti se je začela po približno desetih minutah in začela ustvarjati obliko koprenastih oblakov - in se je tudi dokaj hitro (dve do tri minute) tudi razpršila.
Če bi voda valovala bi na meji tudi, ko je meglica dokaj homogena, dobili zanimiv efekt zaradi površinske napetosti vode.
Slaba lastnost meglice je predvsem v tem, da relativno mala količina meglice v posodi pušča belkasto umazano sled po steni posode - glede na to bi verjetno kateri drugi barvni dimni efekti imeli podobne lastnosti na samo čistost sten posode in zato se iščejo druge rešitve.
ProPoskusimo test s CO2 - suhim ledom. Vprašanje je ali je lahko kaj težje od CO2 in vodo (H2O - zaradi izparevanja vodnih kapljic), da z njim ne reagira in da ostane spodaj - dviguje meglico kot so oblaki. Metan: CH4, etan: C2H6 ?
Težki plin je tudi žveplov heksaflourid SF6 in ni vnetljiv
Drugi test je izparevanje joda in hlajenje jodovih par v kristalinične oblike.
